Rímske ceste (lat.viae [vìje]) so bile v antičnem Rimu magistrale, ki so vodile iz prestolnice. V samem začetku so to bile normalne poti do sosednjih krajev, a v petem stoletju pr.n.št. je prevzela skrb za ceste vojska, kar je dalo pravi zagon gradnji in predvsem standardizaciji teh prometnih arterij. Prvi zakon, ki je urejeval gradnjo cest, Duodecim tabulae, je bil izdan približno leta 450 pr.n.št. in je med drugim določal pravila za tlakovanje, širino cestišča in pravico do rabe privatnih zemljišč (zemljiške služnosti).
Duodecim tabulae je določal, da mora biti cestišče 2,45 m široko na ravnih odsekih in 4,90 m na ovinkih, sicer se cesta ni smela imenovati via, kar je tudi pomenilo, da ni bila državna. V poznejših časih se je širina ceste ustalila med štirimi in šestimi metri, kar je dovoljevalo normalno srečanje dveh vozov. Kljub temu so manjši odseki nekaterih cest komaj presegali meter širine, verjetno zaradi težav pri gradnji. Nasprotno pa so nekateri drugi odseki do 7,4 m široki, za katere se domneva, da so bila nekakšna počivališča, danes bi rekli začasna parkirišča.